Grem jaz po kose v prestolnico. Mal se zmedem in zamedem. Podnev je ta prestolnica čist čudna, sem jo vajen le ponoč. Se ustavim pri prodaji mercedese zraven Kardeljeva ploščadi, kjer so študenstski domovi. Se dam v stran, hitr telefon v roke in iščem ulico. Pride vratar in neki maha. Upssss...

malo sem zaparkiral en izhod. Se primem za glavo, vratar se po 15s celo nekaj nasmehne in umaknem češko puhalo. Parkiram in ga dam lepo v boks in šarim po telefonu. Vsake tolk časa s konico očesa, kaj se dogaja pri vratarju. Lepo pred uto in gleda. Ja bemti, kaj naj, parkiral sem in si mislim, da če ga kaj moti bo že prišel do avtomobila. Ne najdem ulice in grem njega vprašat. In mi začne najedat kje sem parkiral, najprej zaprem izhod in potem še zavzamem dve parkirni mesti.

Najeda dalje, jaz z nasmehom poslušam. Pa kako more on skrbet, da so frej boksi, da kaj jaz delam in zasedem dva, more biti za stranke, .... Seveda je bilo še dovolj parkirnih mest, udihnem, in mu razložim da naj ne srkbi. Glejte gospod, ko bodo vsa parkiran mesta zasedena se bom jaz brez besed odstranil, ker nisem prišel po nakup mercedesa. Kakor vidiva pa imava še tam, tam in tam,... prostih mest še pa še. In model najeda. Očitno je vstal z levo nogo. Se zgodi

Da naj drugič vsaj parkiram v boks. In se dotakneva mojega parkiranja ter da bo šel z mano. Ja nič, pa bejžmo. Ni bil ravno za akcijo. Grem proti puhalu, se obrnem in vratar razlaga neki. Še 1x zamahnem z roko, no no, pojdimo pogledat.

Čeprav me je od daleč hotel prepričat, da sem parkiral čez dva boksa je potem le malo pobližje pogledal. Hja, situacija je bila sledeča.
Za moje pojme prov v redu. Očitno je bil cilj najedat in sem ga s tem ciljem tudi sprejel, tako da sva bla hitro in v miru zmenjena.
